Archive for januar, 2011

Oljčno ali olivno olje je najstarejše poznano olje. Divja oljčna drevesa so bila znana že pred 12 tisoč leti. Širitev oljke je prišla po letu 1600 pr. n. št., ko so Feničani s trgovanjem oljko ponesli širom Mediterana od Cipra, Maroka, Alžirije, Tunizije in Grčije. V osmem in sedmem stoletju pr. n. št. pričajo v Italiji najdeni prizori obiranja, pridelovanja in prodaje oljk. Oljko so pomorščaki odnesli tudi v Ameriko, kjer pa se je obdržala le na področju Kalifornije, Čila in Argentine. V Sloveniji gojimo oljko na obalnem področju do Kraškega roba, uspeva še na Goriškem in Goriških Brdih. K nam so jo prinesli Feničani 600 let pred. n. št.

Je osnova mediteranske kuhinje. Oljčno olje je lahko prebavljivo, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljšo absorbcijo vitaminov, predvsem vitamina E. Uporablja se tudi pri dietah diabetikov. Oljčno olje odlično varuje pred artritisom, koronarnimi boleznimi in rakom na dojki.

Oljčno olje ima svojevrsten okus in vonj. Njegove sestavine so: aldehidi, polifenoli, alkoholi, estri, ogljikovi hidrati, ketoni, furani in druge sestavine kot so hexenol, heptanol, tirosol in hidroksistirosol, ki nastanejo med zorenjem in staranjem, ampak le v kvalitetnih in vrhunskih oljih.

Antioksidanti kot so flavonidni polifenoli in drugi preprečujejo okvare celic. Vsebuje vitamine E, D, A in K, ki jih organizem ne tvori in so topni v olju, bogatem z esencialnimi maščobnimi kislinami. Oljčno olje delimo v različne kategorije glede na vrsto tehnološkega postopka:

• ekstra deviško oljčno olje – to je oljčno olje najvišje kategorije, pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki. Vrednost kislinske stopnje mora biti pod 0,8%,

• deviško fino olje – kislinska stopnja pod 2%,

• deviško oljčno olje – lampante, ki ni primerno za prehrano in ga je potrebno predelati. Kislinska stopnja nad 2%.

• rafinirano oljčno olje pridobljeno iz deviških oljčnih olj s postopki rafinacije

• mešanica rafiniranega oljčnega olja in deviškega oljčnega olja

• olje iz oljčnih tropin

Bučno olje iz različnih vrst buč

 

Bučno olje lahko pridobivamo iz različnih vrst buč. Poznamo okoli tri ducate vrst buč in družine Cucurbita. Najbolj razširjeno je per vrst Cucurbite mixta, maxima, moschata, ficifolia in pepo. Prva je mešane narave, druga je zimska buča velikanka, tretja je muškatna buča, četrta je buča z listi fige, peta pa je melona.

Nas zanima predvsem »Cucurbita pepo«, imenovana tudi navadna buča, vrtna buča ali poletna buča. Gre za najbolj razširjeno vrsto buč, ki je priljubljena v prehrani in za bučno olje. Enoletno poletno bučo odlikuje predvsem zelo hitra rast in dejstvo, da mraz prenaša veliko bolje kot ostale vrste buč. Buče zelo dobro uspevajo na humusnih tleh in na kompostnem kupu. Včasih so jih gojili v vrtovih ali kot dodatek na koruznih poljih, šele pozneje so se razvile v samostojno kulturo, ki jo gojijo na velikih njivskih površinah in iz njih pridobivamo bučno olje.

Danes je gojenje in spravilo pridelka povsem avtomatizirano, posebej v pridelavi na veliko, ki je potrebna za bučno olje. Za bučno olje namreč potrebujemo veliko količino semen. Potek spravila buč navadno opravi nekakšen snežni plug in traktor z »ježkom«. Prvi stroj zrele buče spravi v vrste, drugi pa pobere velike sadeže. Ko so buče pobrane, se jih v bobnastem stiskalniku razpolovi, v sitastem bobnu s čistilnimi ščetkami in pod vplivom odsesovalnika pa se loči peške od oplodja. Na koncu peške zberejo v zbiralni posode, iz katerih se naredi bučno olje. Ostanke lupin in oplodja pustijo kar na njivah, da zgnijejo, s čimer se zagotovi hitrejšo regeneracijo tal.

Pravilna obdelava tal je nujna za dober pridelek. Buče se namreč posebej slabo počutijo tam, kjer so tla preveč zbita. Kjer so stroji zemljo preveč poteptali, buče ne rastejo. Buča namreč potrebuje rahlo zemljo in uspeva celo na peščenih tleh. Tudi zmrzal ali na splošno precej hladno vreme ali celo nevihte s točo bučam niso povšeči. Zmanjšak pridelek pa takoj pusti posledice na cenah proizvodov. Bučno olje bo tako še posebej drago, ko bo letina slaba.

Štajerska, dežela buč in bučnega olja

 

Bučno olje in buče so svoj zmagoviti pohod začele zaradi gojenja buč, ki imajo peške brez lušin. V Sloveniji tej vrsti pravimo golice. Iz teh pešk danes pridobivajo dragoceno bučno olje.

Štajerska je za vzgojo buč idealna, saj potrebujejo veliko sonca, malo vetra, dovolj padavin in sorazmerno visoko zračno vlago. Ta velikanski sadež je prav posebej občutljiv na zmrzali, tako da je za uspešno letino zelo pomembno toplo vreme. Zakaj se je gojenje buč in bučno olje na tem delu Slovenije tako razširilo, naj bi bilo posledica naključne mutacije proti koncu 19. stoletja. Ta mutacija je pravi razlog, zakaj so naenkrat bučna semena izgubila svoje luščine. Pridobivanje olja je bilo od takrat naprej veliko lažje, kot je bilo pred tem.

Golice so danes cenjene predvsem zaradi tega, ker so odpravile zamudno in naporno odstranjevanje luščin s semen. Včasih se je luščilo ročno, tako delo je bilo zelo delovno intenzivno in povezano z visokimi stroški za delovno silo. Poleg tega se je izkazalo, da imajo golice večje število semen, kot tiste, ki imajo semena v debelih luščinah. Povečana je tudi količina olja v posamezni peški, celo za več kot 50 %. S tem je bučno olje lažje pridobiti, dobiček na obdelovalno površino je precej večji.

Znanstveniki so ugotovili, da je golica, torej buča s semeni brez lušin, veliko bolj zdrava. Bučno olje iz golic namreč kaže izvrstne zdravilne učinke, med tem ko druge vrste ne kažejo enakega potenciala. Bučno olje iz golic je dokazano tudi zelo kakovostno, ker vsebuje veliko nenasičenih maščobnih maščobnih kislin. Zaradi odličnih zdravilnih učinkovin je bučno olje vedno bolj priljubljeno tudi v kozmetični industriji. Bučno olje je torej odlično za različne namene, saj v vsakem primeru ponuja odlično kvaliteto.

Arganovo olje je odlično za vse tipe kože

Arganovo olje je odlično za nego kože. Odlikujejo ga namreč sestavine, ki so izredno učinkovite pri pomlajevanju kože, za njeno nego in obnovo. Zelo priporočljiva je uporaba arganovega olja za večerno masažo obraza. Nanesite malo olja na obraz in s krožnimi gibi vtrite olje v kožo. Z rednim masiranjem bo vaša koža postala bolj prožna in mehka. Arganovo olje bo namreč kožo nahranilo, tako da ne bo več suha in poškodovana.

Arganovo olje je odlično za suhe in lomljive lase brez leska. Priporočamo nanos olja na celotno lasišče in ga pustite delovati najmanj 30 minut, najbolje da ga pustite kar celo noč. Svetujemo vam, da potem lase umijete z šamponom, ki vsebuje arganovo olje in eterično olje sivke. Odličen pa je tudi balzam z arganovim oljem in eteričnim oljem ylang ylang, saj vam bo zaščitil lase pred zunanjimi vplivi. S tako nego bodo lasje postali sijoči in čvrsti.

Arganovo olje je odlično tudi za nego lomljivih nohtov. Enkrat tedensko si vzemite 15 minut časa in potopite roke v mešanico arganovega olja in limoninega soka. Razmerje naj bo 50 : 50. S tako kopeljo boste nahranili nohte, ki bodo postali močenjši in lepši. Arganovo olje je odlično tudi za poškodovano kožo, in sicer zlasti za razpokane ustnice, suho kožo na komolcih, ter trdo in razpokano kožo na stopalih. Vse kar morate narediti je nežno vmasirati arganovo olje v kožo. Koža bo tako nahranjena, kar se bo poznalo v hitrejši obnovi poškodovanih predelov. Tradicionalna berberska medicina arganovo olje uporablja predvsem kot zdravilo za razne alergije, luskavico, aknasto in seboreično kožo, pri raznih akcemih in pri vnetjih kože in sluznice.