Bučno olje iz različnih vrst buč

 

Bučno olje lahko pridobivamo iz različnih vrst buč. Poznamo okoli tri ducate vrst buč in družine Cucurbita. Najbolj razširjeno je per vrst Cucurbite mixta, maxima, moschata, ficifolia in pepo. Prva je mešane narave, druga je zimska buča velikanka, tretja je muškatna buča, četrta je buča z listi fige, peta pa je melona.

Nas zanima predvsem »Cucurbita pepo«, imenovana tudi navadna buča, vrtna buča ali poletna buča. Gre za najbolj razširjeno vrsto buč, ki je priljubljena v prehrani in za bučno olje. Enoletno poletno bučo odlikuje predvsem zelo hitra rast in dejstvo, da mraz prenaša veliko bolje kot ostale vrste buč. Buče zelo dobro uspevajo na humusnih tleh in na kompostnem kupu. Včasih so jih gojili v vrtovih ali kot dodatek na koruznih poljih, šele pozneje so se razvile v samostojno kulturo, ki jo gojijo na velikih njivskih površinah in iz njih pridobivamo bučno olje.

Danes je gojenje in spravilo pridelka povsem avtomatizirano, posebej v pridelavi na veliko, ki je potrebna za bučno olje. Za bučno olje namreč potrebujemo veliko količino semen. Potek spravila buč navadno opravi nekakšen snežni plug in traktor z »ježkom«. Prvi stroj zrele buče spravi v vrste, drugi pa pobere velike sadeže. Ko so buče pobrane, se jih v bobnastem stiskalniku razpolovi, v sitastem bobnu s čistilnimi ščetkami in pod vplivom odsesovalnika pa se loči peške od oplodja. Na koncu peške zberejo v zbiralni posode, iz katerih se naredi bučno olje. Ostanke lupin in oplodja pustijo kar na njivah, da zgnijejo, s čimer se zagotovi hitrejšo regeneracijo tal.

Pravilna obdelava tal je nujna za dober pridelek. Buče se namreč posebej slabo počutijo tam, kjer so tla preveč zbita. Kjer so stroji zemljo preveč poteptali, buče ne rastejo. Buča namreč potrebuje rahlo zemljo in uspeva celo na peščenih tleh. Tudi zmrzal ali na splošno precej hladno vreme ali celo nevihte s točo bučam niso povšeči. Zmanjšak pridelek pa takoj pusti posledice na cenah proizvodov. Bučno olje bo tako še posebej drago, ko bo letina slaba.