Bučno olje s pestro preteklostjo

 

Bučno olje in buče so razširjene po celem svetu. Že več stoletij ljudje vzgajajo vedno nove vrste buč, ki se po okusu, barvi, velikosti in videzu med seboj precej razlikujejo. Divje rastoče vrste buč so za prehrano uporabljali že v davnini. Domnevamo, da so naši predniki nabrali divje rastoče sadeže in se hranili z oljnatimi semeni.

Domnevno najstarejše sledi naravne buče so našli na jugu Mehike. Z metodo radioaktivnega ogljika so ugotovili, da izvirajo iz obdobja približno 10.000 let pred Kristusom. Preden je človek buče in bučno olje začel koristno uporabljati in jih kultivirati, je preteklo še nekaj tisočletij. Ostanki buč, ki so jih našli v bližini prebivališč, kažejo, da se je to zgodilo okoli 6.000 in 8.000 let pred Kristusom.

V začetku so bile buče zelo grenke in za človeško hrano dokaj neprimerne. Ljudje se s časoma začeli namenoma izbirati semena tistih buč, ki so bile manj grenke. Kot take so se začele vedno bolj široko uporabljati. Ljudje so začeli jesti tudi semena, saj imajo veliko količino olja. S časoma so začeli pridobivati bučno olje, ki je bil pomemben vir energije. Arheološke najdbe kažejo, da so semena celo že pražili, verjetno zaradi boljšega okusa.

V Evropo je buče in bučno olje pripeljal Krištof Kolumb. Konec 15. stoletja so torej prispele najprej v Španijo. Pot po kateri je navadna vrtna buča iz Španije prispela v Avstrijo in tukaj prav posebej na avstrijsko Štajersko ni povsem znana. Kljub temu pa je ta dežela kmalu postala zibelka za kvalitetno bučno olje.